Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih

Živela je lisica. Bila je zelo zvita. Bližala se je zima, zato je šla malo po gozdu, da bi si poiskala zalogo. Zagledala je medveda, kako se baše z medom. Pohitela je do njega in ga prosila, naj ji ga malo odstopi. » Takoj se poberi, lisička zvitorepka!« Lisica je dobro vedela, da se ni dobro bosti z medvedom.

Šla je naprej in zagledala čebelnjak. Satje je bilo polno. Čebele so pripravile gostijo brez mere. Vprašala jih je, ali ji dajo malo medu. Niso ji ga dale. Še več. Začele so letati okoli nje in ji grozile, da jo popikajo.

Lisica je šla za svojim nosom. Prišla je do domačije na samem. Tu pa se je dobro založila; nekaj piščancev za sproti, suhe klobase in gnjat ter lonec medu za zimo.

Brezskrbno je čakala na zimo in jo sita preživela. Obiskal jo je medved, obiskale so jo čebele in jo prosile za hrano. Lisica jih je odgnala z besedami: Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih.

Simon Kosmač